Cogito, ergo sum?
Ni boga razen Boga, over (bog)?
Roger and out (Bog), ni Boga razen boga?
Dr. Ule zapiše tole.
Brez dvoma je resnica izjemno pomemben pojem v življenju, v znanostih, v filozofiji (in v metafizikah), v religijah in v veri.
Kaj torej menimo, ko govorimo o resnici?
Vprašanj je več kot odgovorov (ki jih sicer ne manjka), so pa vse prej kot enotni.
Pilat v Novi zavezi vpraša Jezusa (ko ga zasliši in skuša izvedeti, kdo pravzaprav je), kaj je resnica.
Vendar pa ne počaka, pa tudi Jezus nima priložnosti za odgovor.
Kaže, da smo tudi sami nepotrpežljivi, površni. Ne poglobimo se dovolj, raje se zadovoljimo s plitvim odgovorom ali na vprašanje pozabimo.
Se bojimo, da nas bo odgovor preveč pretresel, hkrati pa bo zahteval več kot smo pripravljeni sprejeti ter storiti?
Temu nasproti pa je filozof človek, ki si zastavi nekaj bistvenih vprašanj in nato vztrajno išče odgovorov, naj je to še tako naporno ter težavno. Tudi resnice se ne boji.
Ne ostane pa pri spraševanju samega sebe; spise, razprave, polemike in pogovore predstavi javnosti.
To filozofe neredko privede v težave, zlasti ko načenjajo navidezno samoumevne postavke ter resnice in izpostavijo človeško zmotljivost ter omejitve.
Paradigma takšne naravnanosti je Sokrat, ki za svoje iskanje resnice (še bolj pa za svoje in drugim dostopne poti do resnice) plača z življenjem.
Zaradi pomembnosti je spraševanje po resnici morda tudi močno zavajajoče in navaja k metafizičnim upanjem, da je ena sama ter absolutna Resnica, najvišja, izvorna resnica, ki se na koncu tudi razkrije (če smo dovolj uporni) ali pa nas obsije njena svetloba.
Po mnenju dr. Uleta ni res, da je Resnica, ki je metafizično zastavljena na takšen način, a priori nemogoča.
Meni pa, da so argumenti zanjo močni le toliko, kolikor je močna vera v partikularne izvore takšne Resnice (vera v nekakšno razodetje, v pravilnost intuicije, mističnega uvida posameznika . . .).
Ni torej res, da absolutna Resnica (najvišja izvorna resnica), ki se na koncu razkrije ali pa nas obsije njena svetloba, ni mogoča a priori?
Če je takrat a priori mogoča, koliko so tedaj vredni argumenti dr. Uletovega mnenja?
Morda ve, tega pa ne verjame?
Na koncu življenja ni smrti in življenje ni objektivno realno?
Kaj je tedaj na začetku smrti, če smrt takrat ni realno objektivna?
Kje se torej začne smrt, če se življenje nikjer ne konča, kje pa se konča življenje, na hrbtu pa nima smrti?
Kdaj bom umrl, če je življenje del smrti, na drugi strani smrti pa je kratko ter malo življenje?
Kaj pa je onstran smrti, če ne verjamem, da je noema noeza, ker Descartesova ideja ni dvožariščna?
Kdo je tedaj Rene, ni pa Renatus, in kdo ni Cartezius, saj ni Descartes, niti Rene?
Renatus?
Ni ta enak, če je isti?
Tudi Rene ni Renatus, ne Descartes, niti Cartesius, ne Rene, če je enak, ker ni isti?
Od kod torej Kant, če njegov fenomen ni ’Kant’, ter od kod fenomen Kant, če ’Kant’ nima mejnega pojma?
Meja nima zunanjega roba?
Se je Hume na kavzalnost navadil v izkustvu, Kant pa se ni prebudil iz dogmatičnega sna, saj meja nima notranjega roba?
Kdo je takrat na bregu roba, in kdo tedaj ni na robu brega, ker Hume Kanta ne pozna, Kant pa spozna ’Kanta’ ?
Hume, ki je na robu Kanta, saj nima nobenega brega, ali Kant, ki spozna Huma, ker skrajnega skeptika neznano kako aficira’ stvar’ (sama na sebi)?
Kako Kant ve, da se po trku krogli vedno odbijeta, kako pa Hume verjame, da se matematična indukcija nikoli ne konča?
Hume ni dogmatik, saj ne verjame Kantu, ki ne verjame Humu, ’Kant’ pa ni skeptik, ne verjame pa, da ni Kant?
Ni Humov pojem apodiktičen, ker dogmatik nima mejnega pojma, filozof svobode pa ga ima, saj je Kant napol objektiven, ker ni Kant, ter je’Kant’ Kant, filozof svobode pa nikoli ne pride do njenega konca?
Če je torej Hilary Putnam brez skrite predpostavke, kaj je na začetku in na koncu regressusa ad infinitum ter Putnam Hilary nima možganov v kadi?
Bivam, saj ne eksistiram, umrem pa danes, nikoli pa jutri, ker objektivna realnost ni pleonazem?
Kaj je na začetku neskončnosti, če verjamem dr. Uletu, da me na koncu začetka ne čaka Godo, in kje me čaka dr. Ule, če me nikjer ne čaka »nihče« ?
Damjan Ograjenšek, filozof
Dodaj odgovor