Vsak norec lahko ve. Bistveno je razumeti.
Albert Einstein
So matematične entitete binarne, pa ne bivajo ne eksistirajo?
Ne eksistirajo, niti ne bivajo in enostavno so, niti bivajo, ne eksistirajo, niso pa singularne?
Kot takšne so idealne, ker so v realnem svetu?
Vprašanje je tole: od kod množica petih dreves, ki jih nimam, če so števila inertna?
Drevesa ni v času (ta teče brez konca ter kraja, ni pa isti, niti enak), saj drevo eksistira, ker biva?
Tudi prostora ni, pa ne biva, ne eksistira, če ni v njem drevesa, ki ni enak, če ni isti, niti ni isti, saj ni enak?
Prostor ni čas, ker je čas prostor (et vice versa), in kje imam roko, če ta ne biva, kje pa ono, ki ni ista?
Kje imam torej roko, ki ni enaka, saj ne eksistira, če je čas ter ni prostora, in kam sem narisal premico v prostoru, ker nimam časa?
Kam nisem narisal točke brez dimenzije, če se ne zmotim?
V večni trenutek, ne zmotim pa se v neskončnem času, ali v neskončni prostor, nisem pa se zmotil v večnem trenutku?
Se lahko zmotim tako, saj se ne zmotim, da točka biva ter eksistira brez začetka in konca, če ni enaka, ker ni ista, niti ni ista, saj ni enaka?
Ne morem pa se ne zmotiti, če se ne zmotim, ter kako se lahko zmotim v času brez konca, če se zmotim v večnem trenutku?
Kje se konča večni trenutek, če čas ne teče, kje pa se čas začne, če se ne konča s časom, ki ni neskončen?
Kje se začne neomejeni prostor, če nimam slabe neskončnosti, in kje se prostor konča, če se ne začne z večnim kvantumom?
Se večni trenutek začne s časom brez kraja ter konca, ali se čas, ki nima ne konca ne kraja, konča, ni pa neskončen?
Zakaj imam torej roko, ki eksistira in biva, nikoli pa ne prispem do predmeta (ta ima ontološko prednost)?
Kaj je na začetku prostora, če ne bivam tako, da se zmotim, ker eksistiram, ter kaj je na koncu časa, če bivam v večnem trenutku, se pa ne zmotim?
Kje prestopim prvo, ki je prehodna, ni pa prestopna (ni je, saj eksistira, ker biva), če meja ni ’meja’ ?
Kje preidem ’mejo’ (je, ni pa je v prazni spremenljivki, ki ni prazna), saj je prestopna in ni neprehodna, če ’meja’ ni »meja« ?
Mejo (ki se nikjer ne začne ter konča) preidem na koncu brez začetka, če tam ni ’meje’ ?
’mejo’ (ta ni neprestopna, ni pa neprehodna) preidem na začetku brez konca, če tam ni meje?
Nikoli ne prestopim zunanje meje, ker nimam notranje (’meja’ je, saj nima strani, kjer sta Temelj in ’Predmet’), kako pa lahko bivam ter eksistiram brez konca in kraja, ker bit fenomena ni fenomen biti?
Kdaj torej izčrpam bit fenomena, če fenomenov ni brez števila, matematične entitete pa niso inertne ter kratko in malo so, saj so drevesa inertna, v množici pa jih kratko ter malo ni?
Kako sem takrat lahko član v razredu množice petih dreves, če tam ni dreves, in kako morem biti tedaj objektivno realen, če zaporedje petih dreves nima zadnjega člena (član ni zadnji člen, člen ne premore zadnjega člana)?
Kako pa vem, kaj je čas, če se tega ne vprašam?
Vprašam se nezavedno, možgane pa imam v kadi, ampak vem, kaj je prostor?
Se teze zavedam, če se je ne zavedam, ter kaj je na koncu časa, razcepljen pa sem tako, da prostor nima začetka?
Se torej znanstvenik kot takšen ne zastrupi, ker je svoboden, ni pa človek, saj je lahko prvi le religiozen človek (naj verjame v Boga ali ne)?
Kdaj aktualno umrem, če dosežem lažno limito, nisem pa umetnik, ki verjame, da ni filozof, niti filozof, ki je umetnik, »ni« pa napisal ničesar?
Kje se zmotim tako, da na svobodo nisem obsojen, ker nisem povsod prost, marveč nisem nikjer avtonomen?
Ni čudež Parana Begeta (Rudyard Kipling) v tem, da se v zadnji konsekvenci pred smrtjo ne smem umakniti, saj sem svoboden?
Vem, da umrem, tega pa ne verjamem, ali verjamem v smrt, ker zanjo ne vem?
Odmaknem se od kruha in ne grem po plemenu, v absurde pa ne verjamem?
Paradoks »filozofa« je tale: razbil bo zrcalo sveta, krivi pa so drugi, ki jih nikoli ni bilo?
Skrivnost sreče ni v tem, da delamo, kar bi radi, temveč da imamo radi, kar delamo?
’predmet’ ni Temelj ter temelj ni ’Predmet’ ?
Če torej začetek in konec neskončnosti dosežem z limito, umrem sekundarno, sem pa večen, če pa sem večen, saj umrem primarno, prestopim mejo, ki »ni« ’meja’ z neštetim zamancem, ker nimam drsečega apriorija?
V drugem primeru sem hkrati v večnem trenutku, saj nisem razcepljen, pot do resnice pa je resnica sama brez konca, ki se nikjer ne začne, ne verjamem pa v lažno limito?
Damjan Ograjenšek, filozof
PS: Za prihodnost.
Dodaj odgovor