They who can give up essential liberty to obtain a little temporary safety, deserve neither liberty nor safety.
Ben Franklin
Dr. Ule se je o življenju in smrti vprašal napol, to pa tako, da se ni vprašal po smrti, ki je na hrbtu življenja?
Sam verjamem, da je življenje na hrbtu smrti, ki nima hrbta.
Od tod z drsečim apriorijem (ali z limito) prispe na konec neskončnosti.
Zakaj sem se iracionalno bolje odločil kot dr. Ule ter dosežem začetek brez konca brez lažne limite?
Zaradi Temelja, ki je, po analogiji z Einsteinom, tostran vesolja, kjer ni ničesar?
Ni ’predmet’ usmerjenosti dr. Uleta takšen, da prejšnji nikoli ne prestopi meje, ki ni prestopna, je pa prehodna?
V začaranem krogu, kjer mi reče, kam sem prišel (z zadnjim neštetim zamancem) brez limite, ker mu povem, kako doseže lažno limito na začetku in koncu (s prvim zanjemcem v neskončni množici), ni avtonomen?
Morda pa nekdo, ki se ne ukvarja z delom celote, bolje vidi, ko abstrahira od morale?
Ni fenomena, saj ni noumena ter ni kategoričnega imperativa v Kantovem strogem smislu (prizadevanje filozofa iz 18. stoletja, da ne bi zdrsnil v subjektivni idealizem Berkeleya, pustimo ob strani), ker se ni dr. Ule dogmatično odločil, da možgani v kadi niso potrebni, saj mimo intencionalnega predmeta nima ničesar?
Kaj imam torej sam, ki sem dogmatik (nisem pa fanatik), ker mi vest ne dopušča, da ne prestopim ’meje’ (ta nima robov), saj sem pošten in odgovoren?
Paradoks znanosti, ki doseže konec neskončnosti (v zadnjem trenutku reši vse težave, razen ene), omogoči filozofiji (cepljeni na prvo) večni trenutek brez lažne limite – ter kje sem se zmotil, če ne verjamem v absurd, da ne verjamem, da bom umrl, ker to vem?
Intencionalnega predmeta torej nimam, saj »nimam« ničesar?
Damjan Ograjenšek, filozof
PS: Za prihodnost.
Dodaj odgovor