Dragi bog,
bi lepo prosim še posebej lepo poskrbel za mojo psičko
Abbey? Umrla je včeraj in je pri tebi v nebesih. Zelo jo
pogrešamo. Veseli smo, da si nam jo dovolil imeti, tudi
ko je zbolela. Upam, da se igraš z njo. Preden je zbolela,
se je rada igrala z žogicami ter plavala. Pošiljam ti nekaj
njenih fotografij, da boš prepoznal našo posebno psičko,
ko jo boš videl v nebesih. Res jo pogrešam.
Z ljubeznijo,
Meredith Claire
P. S. Mama je pisala, kot ji je narekovala Meredith.
Draga Meredith!
Vem, da boš vesela novice, da je Abbey varno in srečno
prispela v nebesa. Fotografiji, ki si ju priložila, sta mi
bili v veliko pomoč in takoj sem jo prepoznal.
Veš, Meredith, zdaj ni več bolna. Njen duh je tu
z menoj – tako kot ostaja v tvojem srcu -, mlad, tekajoč
in igriv. Abbey je bilo všeč, da je bila tvoja. Ker v nebesih
ne potrebujemo telesa, nimam žepov, in tvojega lepega
pisma ne morem nikamor spraviti. Zato ti ga vračam
skupaj s fotografijami, da se boš vedno spominjala na
Abbey.
Eden mojih angelov je poskrbel za vse.
Hvala za lepo pismo, hvala tudi tvoji mami, da je
zapisala tvoje besede. Kako čudovito mamo imaš! No, saj
sem jo izbral posebej zate.
Vsak dan ti pošiljam svoj blagoslov. Ne pozabi, da
te imam zelo rad. Mimogrede, sem v nebesih in povsod tam,
kjer je ljubezen.
Z ljubezbijo,
Bog ter posebni angel, ki je to napisal po mojih navodilih.
Dr. Ule zapiše tole.
Recimo, da premoremo neko »kvalificirano resnico«, to je propozicionalno resnico, ki jo lahko izrazimo v določenem stavku (oziroma mislimo v določeni propoziciji).
Naj bo to stavek p, omenjena resnica pa ima kvaliteto Q (na primer kvaliteto absolutnosti).
Tedaj namesto o Q-resnici govorimo o tem, da stavek p izraža Q-resnico, da p. V tem primeru ustvarimo poseben kvalifikator veljavnosti – absolutno drži (velja) – in oblikujemo nov stavek:
»Absolutno drži, da p«.
Stavek je enako resničen kot prejšnji: nesmiselno je reči, da je znova absolutno resničen ali kako drugače okvalificirano resničen; je preprosto resničen, v robustnem smislu.
Torej je izraz »v robustnem smislu« bolj izhod v sili kot dejanski predikat resnice. Z njim želi dr. Ule navesti le to, da je določen stavek resničen ter zgolj resničen.
Vzemimo nato stavek:
»Sedaj me boli glava.«
Recimo, da je v trenutku, ko ga zapišem, resničen. Imamo primer subjektivne in kontingentne resnice. Uvedimo kvalifikator kontingentno in subjektivno velja ter z njim oblikujmo nov stavek:
»Kontingentno in subjektivno velja, da me sedaj boli glava«.
Tudi ta stavek je resničen, nesmiselno pa je dalje kvalificirati njegovo resničnost (naj rečemo, da je kontingentna in subjektivna resnica, da kontingentno ter subjektivno velja, da me sedaj boli glava?) Torej moremo govoriti le o resnici brez drugih kvalifikacij.
Tako smo postopno prišli do ugotovitve, da predikat biti resničen (podobno biti neresničen) ne potrebuje dodatnih kvalifikacij, če se omejimo na logično popolno formulirane stavke, če ekspliciramo modalne in verjetnostne moduse propozicije, razlikujemo stavek od metastavkov o njegovi veljavnosti ter strogo razlikujemo spozna(va)nje neke propozicije od njene resnice.
Namesto, da se zaženemo v raziskavo domnevnih posebnosti v ontološkem, spoznavnem, modalnem . . . položaju resnice, se posvetimo natančnejši raziskavi spoznavnih (z)možnosti o ontološkem statusu predmetnosti, o kateri govorijo določene trditve, o logičnih zvezah med stavki ali o logični ali stvarni možnosti oziroma verjetnosti stanj stvari . . .
Resnica ostane, po mnenju dr. Uleta, zaželena kvaliteta sodb, trditev, izjav, stavkov, ki je ni mogoče, niti ni treba, opredeljevati naprej. Pojem resnice postane tako bolj uniformen in razviden.
To velja le na načelni ravni, ker imamo praktično vselej opravka s konkretnimi ter praviloma logično nepopolnimi stavki, izjavami in trditvami, ki so močno odvisne od pogojev izjavljanja ter od drugih dodatnih opredelitev njihovega smisla. V tem primeru imamo opraviti z različno kvalificiranimi resničnostnimi vrednostmi teh stavkov, izjav in trditev, kot so relativna – absolutna, naključna – nujna, subjektivna – objektivna . . . resnica (neresnica).
Pri tem pa moramo vedeti, da to ni načelna raven razprave o resnici ter neresnici, temveč aktualna, konkretna raven izjavljanja in trditev, ki je omejena na določen okvir (kontekst) rabe izrazov, na določen čas, kraj, jezik, teorijo, ki podpira izjave . . .
Dr. Ule predpostavlja, da je takšne rabe vedno mogoče dekontekstualizirati ter doseči robustne formulacije stavkov, kjer govorimo le o resnici ali neresnici stavkov.
Šele robustna formulacija stavka natančno izrazi svojo vsebino (propozicijo), to pa tako, da ni treba nič več upoštevati implicitnih ali eksplicitnih okoliščin postavljanja stavka. Prav ta način je po dr. Uletu najpopolnejši za izrekanje resnice.1
Od tod mnogi menijo, da so propozicije osnovni nosilci resničnostne vrednosti, druge oblike resnice pa se nanašajo na sodbe ali prepričanja, ki imajo propozicije za svojo vsebino.
Možnih ugovorov je več, dr. Ule pa omeni le enega, ki se veže na dolgo in še nedokončano razpravo. Gre za vprašanje o logičnem determinizmu oziroma vprašanje, ali je vse prihodnje dogajanje že vnaprej določeno logično nujno, v filozofski tradiciji znano kot vprašanje slučajnih stavkov o prihodnosti.
Vprašanje je sprožil Aristotel s kratko razpravo o resnici stavkov o prihodnosti. Če privzamemo zakon o izključitvi tretjega (vsak smiselni povedni stavek je nujno resničen ali neresničen, ni pa mogoče kaj tretjega ali oboje skupaj), se vprašamo, kako je s stavki o prihodnosti.
Aristotel v spisu O tolmačenju navaja stavek
»Jutri bo pomorska bitka«.
Kaj je z resničnostjo tega stavka danes, dan pred pomorsko bitko?
Ne moremo zanesljivo vedeti, ali pomorska bitka jutri bo ali ne, zato nikakor ne moremo ugotoviti, ali je ta stavek resničen ali ne. Zdi se, da ni niti eno niti drugo: danes je še brez resničnostne vrednosti, jutri pa bo zagotovo bodisi resničen bodisi neresničen, tretje pa ni mogoče.
Če sprejmemo zakon o izključitvi tretjega v najstrožji obliki (tako, da velja za vse smiselne povedne stavke in ne le za vse propozicije), je omenjeni stavek nujno resničen ali neresničen ter ne brez resničnostne vrednoti, ne glede na čas izrekanja.
To pa pomeni, da bi bila dani stavek ali njegova negacija že danes resnična. Že danes bi bilo določeno, kaj se bo zgodilo jutri – ali jutri bo pomorska bitka ali ne.
Če ta sklep sprejmemo, imamo logični determinizem glede prihodnjih dogodkov, kar pa med drugim ukinja tudi možnost svobodnega odločanja in delovanja.2
Aristotel iz tega sklepa ne izpelje jasnih zaključkov, zdi pa se, da je pripravljen oslabiti zakon izključitve tretjega: zakon tedaj ne velja za vse stavke ter za vse okoliščine njihovega izjavljanja, temveč je pri vsakem stavku A nujno resnična disjunkcija A ali ne-A, ne pa tudi, da mora biti resničen ali neresničen stavek A sam.
»Jutri bo Kunc zmagal v slalomu«,
ki ga izrečem 19. januarja 2002, en dan pred nedeljsko tekmo v slalomu v Kitzbuhlu.
Tako Aristotelov kot zgornji stavek vsebujeta indeksikalni izraz »danes«, katerega pomen se spreminja z rabo stavka. Poleg tega pa v stavku ni eksplicirano, kje bo slalomska tekma.3
Če torej oboje ekspliciramo in izrazimo stavek v sedanjiku, dobimo stavek
»20. januarja 2002 Kunc zmaga v slalomu v Kitzbuhlu«.
Stavek je dovolj izpopolnjen, da ga imamo za robustno resničnega, zato je robustno resničen ali robustno neresničen, ne more pa biti nekaj vmesnega ali tretjega.
S tem se izognemo težavam pri vprašanju, ali je stavek
»Jutri bo Kunc zmagal v slalomu«
resničen ali neresničenže danes, 19. januarja 2002.
Stavki z indeksikali dopuščajo tovrstno spraševanje, saj nujno spreminjajo resničnostno vrednost glede na okoliščine svoje rabe.
Zdi pa se, da smo le še globlje zabredli v težave (v nevarnost logičnega determinizma).
Če je robustno oblikovani stavek nujno bodisi resničen bodisi neresničen, je prav tako že danes (dan pred tekmo) določeno, kaj se bo zgodilo.
V prvem primeru ničesar ne more preprečiti njegove zmage, v drugem pa nobeni napori Kunca ter njegove ekipe ne morejo doseči, da bi zmagal.
Vseeno pa misel in govor o tem, da je robustni stavek določen danes, da je danes resničen ali neresničen, nima nobenega smisla: resničnost tega stavka ne dopušča nobene časovne indeksikacije, ker je oblikovana »brezčasno«.
To ne pomeni, da je vedno ali celo brezčasno (to je večno) resničen ali neresničen – oba pojma sta tu preprosto neustrezna.
(Gre za bit resnice, ne za resnico biti: koliko je ura v večnem trenutku ob treh, če je ura tri v robustnem stavku, in koliko je ura v robustnem stavku ob štirih, če »sem« v večnem trenutkuob treh, ura v robustnem stavku pa »ni« štiri?
Za razliko od Bertranda Russella, ki išče idealni stavek v dejanskosti, najdem logično popolni stavek v robustnosti, ne pa v neskončnosti (brezčanost ni »večna«, večnost pa ni neskončna (»brezčasnost« ni brezčasna, neskončnost pa ni večna))).
Ne moremo namreč reči, da je vsak dan resnično, da Kunc 20. januarja 2002 zmaga v slalomu v Kitzbuhlu, saj nimamo nobenih operacij, s katerimi lahko v načelu vsak dan proizvedemo situacijo, ki pokaže, da je ta stavek resničen (v nasprotju na primer z matematičnimi ali logičnimi stavki, kjer takšna možnost načelno obstaja).
Takšni pogoji, da moremo spoznati (dokazati) morebitno resničnost našega stavka, nastopijo šele 20. januarja 2002.
Razlika »večno – časovno odvisno«, »trajno – spremenljivo« glede na resnico, se nanaša na nenehno (časovno neodvisno: večno, trajno) ali zgolj na časovno odvisno (spremenljivo) možnost nastopa okoliščin, ki pokažejo resničnost stavka, ne pa na nekakšno večno ali časovno odvisno trajanje, prisotnost resnice oziroma dejstva, o katerem govori stavek.
Stavek je lahko robustno resničen, pa četudi ne moremo v vsakem času ustvariti okoliščin, ki pokažejo njegovo resničnost.4
To nas ne reši vseh težav.
Če je res mogoče, da je stavek
»20. januarja Kunc zmaga v slalomu v Kitzbuhlu«
robustno resničen, danes še ni določeno, kaj bo s Kuncem jutri (19. januarja še ni takšnih pogojev, da bi lahko določili resničnostno vrednost stavka), more pa se zgoditi, da v Kitzbuhlu Kunc ne bo zmagal.
Tedaj je robustno resničen stavek
»20. januarja Kunc ne zmaga v slalomu v Kitzbuhlu«,
kar logično nasprotuje trditvi, da je robustno resničen prvi stavek (»20. januarja Kunc zmaga v slalomu v Kitzbuhlu«).
Naša rešitev torej vodi do logičnega protislovja.
Natančno vzeto imamo torej sledečo situacijo:
Mogoče je, da je stavek
»20. januarja Kunc zmaga v slalomu v Kitzbuhlu«
resničen ter je mogoče, da 20. januarja Kunc zmaga v slalomu v Kitzbuhlu.
Prav tako je mogoče, da 20. januarja 2002 Kunc ne zmaga v Kitzbuhlu, tedaj pa je mogoče, da je stavek
»20. januarja Kunc zmaga v slalomu v Kitzbuhlu«
neresničen.
Tako imamo le soočenje dveh možnosti, možnost, da je stavek
»20. januarja Kunc zmaga v slalomu v Kitzbuhlu«
resničen, in možnost, da ni resničen.
Konjunkcija ni protislovna.
Protislovno pa je, če bi dejali, da je kadarkoli mogoče, da 20. januarja Kunc zmaga v slalomu v Kitzbuhlu ter da 20. januarja Kunc ne zmaga v slalomu v Kitzbuhlu.
Do vtisa protislovja torej pride, ker na tihem stlačimo eno možnost pod drugo.
Če je omenjeni stavek (»20. januarja Kunc zmaga v slalomu v Kitzbuhlu«) robustno resničen in je mogoče, da Kunc tistega dne ne zmaga v Kitzhbulu, je robusten tudi stavek, da onega dne Kunc v Kitzhbuhlu ne zmaga, kar privede do logičnega protislovja (saj sta oba stavka vedno resnična).
Sklep je napačen, ker iz
»’p’ je resničen«
ter mogoče je, da ne p, sklepamo, da
»je ‘p’ resničen«
in da
»’p’ ni resničen«.
Očitno pa ni protislovno misliti, da je nek stavek resničen (»Napoleon je izgubil bitko pri Waterlooju«), mogoče pa je, da se ni zgodilo opisano dejstvo (mogoče je, da Napoleon ne bi izgubil bitke pri Waterlooju).
Če tu ni protislovja, ga ni tudi v primeru s pomorsko bitko.
Iz
»’p’ je resničen«
lahko sklepamo le na to, da je mogoče, da p, kar pa ni v protislovju s tem, da je tudi mogoče, da ni p.
Nikakor pa ne smemo sklepati iz dejstva, da je mogoče, da ni p, na
»p ni resničen«,
ampak kvečjemu na
»mogoče je, da ‘p’ ni resničen«,
kar ne nasprotuje stavku
»’p’ je resničen«.
Dr. Ule upa, da je tako prepričan, da je ubranil tezo o nerelativnosti resnice (raje uporabi ta izraz kot (»absolutnost) – če uporabi robustne stavke. Samo ti izražajo propozicije (misli).
Robustni stavki torej niso absolutno resnični (ne glede na vsak odnos s pogoji njihove formulacije, mišljenja, rabe . . .), kajti ostaja skrajna referenca na življenjske pogoje človeštva, ki se je ne da razbliniti v absolutno nezavezujoče formulacije. V tem smislu so tudi robustni stavki relativno resnični ali neresnični, ta relativnost pa ni ogrožujoča, ampak pomeni le, da imajo sami ter v njih izrečene propozicije veljavo v človeškem svetu, kjer žive bitja, ki poznajo in uporabljajo stavke, ki lahko izrazijo propozicije. S tem se dr. Ule izogne zapletom z absolutno brezčasnostjo ter popolno formulacijo nekaterih resnic.5
1 Zgornje je torej mogoče, če se omejimo kot dr. Ule in navsezadnje ločimo epistemologijo od ontologije ter postavimo bit bivajočega v drugi plan, na prvo mesto pa misel, izraženo v stavku oziroma s propozicijo.
Resničnost matematičnega stavka »3 + 2 = 5« ni odvisna od empiričnega izkustva, od ničesar v realnem svetu); zanjo jamčijo definicije osnovnih aritmetičnih operacij, njihovi osnovni aritmetični aksiomi (na primer v Peanovi obliki), aritmetične definicije števil 3 in 2 ter osnovni logični zakoni?
Eno je dejstvo, da je resnično tako, da je 3 + 2 = 5, drugo pa je resničnost omenjenega izreka?
Dejstvo, da izrek logično izhaja iz danih definicij, pravil in logičnih zakonov, lahko opredelimo v metastavku, ki na primer pove, da moremo doseči enak rezultat v vseh časih ter v vseh okoliščinah in imamo tedaj stavek
»Izrek p je večna resnica«
le za okrajšavo navedenega metastavka, ne pa za opis katere od ontoloških kvalitet matematične resnice?
Kadarkoli, ne glede na čas ter kraj, sprejmemo te aksiome in definicije ter sledimo logičnim zakonom, prispemo do enakega rezultata, če seštevamo števili 3 in 2 ?
Gre torej za načelno ugotovitev, da ob danih pogojih prispemo do enakega rezultata.
To je vse, kar lahko rečemo o večnosti omenjene matematične resnice (van Inwagnova uganka)?
Podobno velja tudi za druge »večno resnične« stavke, torej stavke, pri katerih lahko v načelu kadarkoli proizvedemo okoliščine, ki pokažejo njihovo resničnost?
Dr. Ule torej premore drseči apriorij ter vselej načelno doseže robustni stavek (Kantovega noumenalnega dela ne upošteva)?
Če bit (ontologije) torej kratko in malo je, lahko dr. Ule doseže tudi neandertalca, to pa ob treh popoldan?
Tedaj tudi ta ve, koliko je ura, ker zna, po štetju dr. Uleta, šteti le do enajst?
Koliko je takrat ura pri dr. Uletu, ki šteje brez konca ter kraja?
Tedaj tri popoldne, le da je pri neandertalcu tri popoldan takrat?
Tedaj pa je pri neandertalcu ura takrat (šteje samo do enajst (na primer Krebs, vodja klana jamskega medveda – Jean Auel: Rod jamskega medveda)), saj je takrat pri dr. Uletu ura tedaj?
Ne potuje dr. Ule v času nazaj, ker je tedaj pri neandertalcu ura isto kot pri dr. Uletu enako takrat?
Koliko časa potuje dr. Ule do neandertalca pred 30 000 leti, če tedaj, 26.11.2023, pokaže njegova ura enako kot takrat isto pri neandertalcu (tri popoldan, saj neandertalec nima nobene ure)?
Ni pri Krebsu (šteti zna do enajst) takrat, ko pogleda na uro, tedaj (in ne 15 minus 12)?
Kje je torej dr. Ule tedaj po svojem času, če takrat spi brez sanj, če je takrat po neandertalčevem času ura tedaj, ker lahko neandertalec potuje v času k dr. Uletu le do enajstih (več se ne spomni)?
Koliko je ura v robustnem stavku, če je ura kratko ter malo tri?
Pri neandertalcu tri, pri dr. Uletu pa enako, ne pa isto, saj ne sanja?
Kaj sanja, če je tedaj ura takrat, ne pa enako, ker je isto?
Da je v robustnem stavku?
Čestitam in lahko noč!
Kaj sanjam sam, ko gledam v prazne očesne votline v lobanji sabljezobca (neandertalčevega sodobnika)?
Da ne morem v času naprej, če nimam Prihodnosti, saj ne morem v času nazaj ter ne vem, kaj je videl sabljezobi tiger, ko je neandertalec pogledal na uro?
Koliko je torej ura pri dr. Uletu ob treh popoldan, če je v robustnem stavku ura tri, ne pa pri neandertalcu, ki je, kot vidim skozi prazne oči tigra, na uro pogledal tedaj?
Ko mi dr. Ule, ki sanja, ker spi brez sanj, pove, koliko je ura ob treh, bom verjel v njegov absurd, saj bom vedel, kako se takrat Afrodita rodi iz morske pene?
Verjamem torej v paradoks, da umrem, ker sem večen, in v paradoks dr. Uleta, ki je večen, saj nikoli ne umre?
Ko verjamem v absurd, da je dr. Ule odgovoren?
Koliko pa je ura pri neandertalcu, če ne verjamem v absurd dr. Uleta, da se v robustni stavek skrije ob treh?
Nisem obsojen na svobodo ter ne vem, da umrem, tega pa ne verjamem?
Tudi dr. Ule je svoboden, ker ne more iz bunkerja, saj se papež po tretji uri nikoli ne zmoti?
Če Afrodita umre ob treh, kdaj se torej rodi iz morske pene?
Z drugo besedo.
Kaj sanja metulj, ki sanja mene, ker sem zaspal in sanjam metulja?
Kaj sanjam sam, saj sanjam metulja, ker je zaspal ter sanja mene?
Kaj torej sanja metulj, ko se zbudi in mene ne sanja?
Kaj sanjam sam, saj ničesar ne sanjam, razen metulja?
Sanjam metulja, ker sem buden?
Tudi ta je buden, saj sanja mene?
Ura je tri, ker nisem v robustnem stavku?
Ko mi dr. Ule, ki stoji na mestu, saj potuje v neskončnost, pove, koliko je ura ob treh na koncu robustnega stavka, vem, ker ne sanjam, da je ura pri metulju tri, nezmotljivi papež pa mi pove, da se je ob treh zmotil, da je pri budnem metulju ura tri?
Bit ter propozicija sta torej v ravnovesju, saj verjamem v paradoks neštetega zamanca, ki doseže konec neskončnosti brez limite?
(Stavek eksistira, propozicija pa ne biva, pri stavku kot takšnem pa ne gre za bit dejstva, marveč za biti resničen – in kako more vsebina stavka izraziti dejanskost, če stavek ne eksistira?)
Koliko je torej ura pri dr. Uletu, ker se na čarovnije ne spoznam?
2 Ali bo jutri popoldan ura tri?
Človeka danes ob treh popoldne ni, mogoče ga pa jutri ne bo?
Koliko je danes ob treh popoldan ura za človeka objektivno realno, koliko pa je ura jutri ob treh popoldne realno objektivno, ko ni človeka?
Koliko je danes ob treh popoldan ura za človeka, če se vpraša subjektivno, koliko, če se takrat vpraša objektivno realno, koliko pa je tedaj ob treh popoldne jutri ura realno objektivno?
Če je mogoče, da je danes ob treh popoldan ura objektivno realno, jutri ni možno, da je realno objektivno ura tri popoldne?
Če je možno, da je ura danes takrat, tedaj pa ne, jutri to ni mogoče?
Tudi ni mogoče, da je danes ob treh popoldan ura tedaj, ne pa takrat, ker je to možno jutri?
Kdaj pa je ura nujno tri, če je to danes mogoče ob treh popoldan, jutri ob treh popoldne pa to ni nujno?
Kdaj je ura vselej tri, če se vprašam kot človek objektivno, ne pa subjektivno, in če se vprašam kot človek subjektivno, ne pa objektivno, jutri pa se vprašam realno objektivno, ne pa kot človek?
Kdaj je ura tri, če izključim tretjo možnost?
Ob treh popoldan takrat ter ob treh popoldne tedaj?
Ob treh, ne pa tedaj, niti takrat?
Takrat, ne pa popoldan, marveč tedaj?
Tedaj, popoldan pa ne, niti popoldne?
Če je ura ob treh popoldan in popoldne, koliko je ura ob treh?
Koliko je torej ura ob treh, če je to nujno?
Takrat ter tedaj, ob treh popoldne in popoldan ob treh?
Kdaj je nujno tri, če to ni nujno, ter kdaj ni nujno ob treh, če je to nujno?
Kdaj je moje spoznanje objektivno realno, saj sem nujno subjekt, kdaj pa je moje spoznanje nujno objektivno realno, ker sem subjekt?
Če izključim tretjo možnost in sem objektivno realen ter realno objektiven?
Ob treh popoldne sem isti, saj sem enak, ker sem enak in isti ob treh popoldan?
Ob treh popoldne sem človek, ne pa takrat: tedaj sem takrat, ob treh popoldan pa ne?
Tretje možnosti ni?
Če je ura tri, sem enak, ne pa isti?
Tretje možnosti torej nujno ni, saj sem isti ob treh, ker nisem enak?
Možgane imam v kadi ter verjamem in tega ne vem (sem to, kar verjamem), da konec regresa brez konca dosežem brez limite ob treh, ne pa ob treh popoldne?
V absurd, da prispem na konec neskončnosti, ki se nikjer ne začne, z limito ob treh popoldan, ne pa ob treh, ne verjamem?
Če me lahko fanatik s silo argumenta prepriča, kaj je smrt, verjamem v absurd dr. Uleta?
Ta doseže konec regressusa ad infinitum z limito, saj se Afrodita rodi iz morske pene?
Nisem fanatik, sicer nikoli ne ustavim fanatika ter grem v prihodnost?
Potemtakem fanatik nima ničesar, gre pa v času nazaj?
Kdaj torej spoznam, koliko je ura ob treh v večnem trenutku?
3 Kraj moramo določiti, ker bi Kunc 20. januarja 2002 lahko zmagal na kateri drugi tekmi.
4 V osnovi enako rešitev Aristotelovega paradoksa kontingentnih stavkov o prihodnosti je podal F. Waismann v spisu Kako vidim filozofijo (1973).
Postavi vprašanje o stavku: ‘Jutri bom skočil v Temzo.’
Če je danes resnično, da bom jutri skočil v Temzo, bom pač nujno skočil v Temzo in tega ne more ničesar preprečiti.
Če pa ni danes resnično, da bom jutri skočil v Temzo, jutri ne bom skočil v Temzo, naj me tako sili karkoli.
Če le sledim zakonu o izključitvi tretjega, mora danes zgornje vseeno biti, ali resnično, bodisi neresnično. Od tod sledi, da je danes že določeno, ali bom jutri skočil v Temzo ali ne, moja dejanja pa so določena vnaprej. Torej svobode ni.
Z ugotovitvijo, da je stavek resničen ali ni resničen, pa vendar ne storimo ničesar, najmanj pa, da ga s tem naredimo za resničnega ali neresničnega. Ne gre za deskriptivne ugotovitve o dejstvih.
Če na primer rečem, da je »danes resnično, da jutri Sonce ne bo vzšlo«, pomeni to, vzeto strogo, nesmiselno trditev, da »Jutri Sonce ne bo vzšlo danes«.
Strogo vzeto govor o resnici (neresnici), po mnenju Waismanna, izključuje dodajanje nekega datuma ali časovnega določila (enako pa velja za prostorska ali druga morebitna določila resnice). Res je, da lahko kdaj govor o tem, da je bilo kaj nekdaj resnično, prevedemo v smiselne stavke v preteklosti, tedaj pa se mora časovno določilo nanašati na opis dogodka, ne pa na resnično vrednost stavka.
Nekaj drugega je naše spoznanje prihodnjih dogodkov, ki pa se, resnično, s časom spreminja.
Torej Waismann dopušča, da je stavek »Jutri bom skočil v Temzo« resničen celo danes, kar pa nikakor ne pomeni, da je danes resničen. Če pa je resničen celo omenjeni stavek, to ne pomeni, da je danes določeno, kaj se zgodi jutri.
(Pri robustno resničnih stavkih gre za propozicije, ki so parafraze resničnega stavka, pri robustno neresničnih stavkih pa gre za propozicije, ki so parafraze neresničnega stavka.)
5 Ko dr. Ule omenja ‘možgane v kadi’, misli na sodobno varianto Descartesovega demona, ki jo formulira Hilary Putnam.
Po zadnjem lahko predpostavim, da v resnici obstajajo zgolj moji možgani, ki so v zavarovani kadi, zlobni znanstvenik pa »vanje« pošilja dražljaje, ki v njih izzivajo misli, čustvene in druge odzive, kot jih ima normalen človek v realnem svetu.
Lahko torej ugotovim (izključno spričo svojih doživljajev, misli, predstav, občutkov …), da sem le predmet manipulacije ter da je vse, kar doživljam, mislim … zgolj iluzija realnega (resničnega) sveta in resnične (realne) osebe?
Putnam zgornjo domnevo nato posploši v možnost, da je to res za sisteme vseh živih bitij na zemlji, ki so sposobna zavestnega zaznavanja okolice svojega telesa.
Morda je omenjeni »zli duh« kar narava sama, ki v vseh živih bitjih, sposobnih elementarnega zavestnega doživljanja realnosti, izziva sinhronizirane občutke, zaznave, predstave, tudi misli … , to pa tako, da razvijejo/ustvarijo občutke ter predstave o skupnem svetu s skupnimi potezami, pa je vendar to le iluzija, ki v nekih pomembnih točkah odstopa od realnosti?
Če gre za kolektivne halucinacije in če so nastale »naravno«, ne izgubijo statusa halucinacij: opravka imamo s čistimi možnostmi, ki pa niso absurdne, saj ne nasprotujejo logičnim ali vzročnim zakonom.
Putnam začuda misli, da takšne situacije vendarle niso mogoče ter da ‘možgani v kadi’ ne morejo dejansko misliti in spoznati, da so možgani v kadi. Kvečjemu »v sebi« miselno govorijo, da so možgani v kadi, ter se njihove misli in besede ne nanašajo na ničesar zunaj njih.
Od tod sklepa, da stavek:
‘Živim kot možgani v kadi.’,
ni resničen (ni mogoče, da bi bil kdo le možgani v kadi – hkrati pa bi o tem še v resnici razmišljal).
Kot ugotavlja dr. Ule je zgornji sklep sicer morda pravilen – toda vprašanje je, kako naj vemo, da nismo možgani v kadi: vse navedeno (tudi celoten Putnamov argument) lahko izrečejo tudi sami možgani v kadi, vseeno pa tega nikakor ne spoznajo (da niso možgani v kadi).
Po Uletu so Putnamovi argumenti resnični le ob skriti predpostavki, da nismo le možgani v kadi, marveč da zares mislimo ter se s svojimi besedami in pojmi v resnici nanašamo na zunanje predmete.
Kako sem torej napisal stavek, če ne z robustnim stavkom, ker propozicija ne eksistira (če zadnja ne biva, kako sem zapisal robustni stavek, ker nisem zapisal stavka)?
Še enkrat: kaj zapišem, če ne napišem, in kaj napišem, ne pa zapišem na začetku ter na koncu regressusa ad infinitum, če preidem mejo in »mejo« ter prestopim »mejo« in mejo?
Napišem ter napišem (zapišem, ker zapišem) propozicijo, saj sem zunaj robustnega stavka in na drugi strani neskončnosti napisal stavek brez cezure, nisem pa zapisal »ničesar« (et vice versa)?
Damjan Ograjenšek, filozof
P. S. Pisano za prihodnost.
Dodaj odgovor