Metafora

And the Raven, never flitting, still is sitting, still is sitting

On the pallid bust of Pallas just above my chamber door;

And his eyes have all the seeming of a demon’s that is dreaming,

And the lamp-light o’er him streaming throws his shadow on the floor;

And my soul from out that shadow that lies floating on the floor

Shall be lifted—nevermore?

Dr. Ule torej ne verjame, da se lahko baron Munchausen s konjem vred potegne iz močvirja za lase – če se prime za dynamis ?

Tedaj znameniti baron ne premore ontološkega korelata, ker dr. Ule ni prestopil ontološke diference, saj prehaja mejo med bivanjem in eksistenco (stoji na mestu ter potuje v neskončnost)?

Bivanje »je« eksistenca, eksistenca pa je »eksistenca«, ker je meja med bivanjem in eksistenco prestopna, ni pa prehodna meja med eksistenco ter bivanjem (et vice versa)?

Bivanje eksistira in ga ni, je pa eksistenca, saj ne biva?

Bivajoče je, ker nima biti, ter je eksistentnost eksistirajočega, »ni« pa bivajočega, »ne« eksistirajočega – meje med eksistenco in bivanjem ni, saj »je«, »ni« pa je med bivanjem ter eksistenco, ampak je?

Z drugo besedo: meja je, nima pa zunanjega roba (eksistenca biva in ne »eksistira«), ter meja nima notranjega brega, ker je ni (rob »ni« breg); meja »meji« z robom (ne premore druge strani (onstran je breg, bivanje pa eksistira, saj »ne« biva))?

Meja med eksistenco in bivanjem torej je ter ni, ker nima zunanjega brega, med bivanjem in eksistenco pa ni ter je, saj nima notranjega roba?

Na zunanjem bregu roba je »bivanje«, ker ima meja en sam rob; na notranjem robu brega je »eksistenca«, saj meja nima zunanjega brega (rob »je« breg, med bregovoma pa je »rob«, ker meja nima ne brega »ne« roba – et vice versa)?

Če iz bivanja prestopim v eksistenco, »bivam«, saj meja nima zunanjega brega; če iz eksistence preidem v bivanje, »eksistiram«, ker meja ne zmore zunanjega roba?

Meja ima en sam breg, nima pa zunanjega roba: rob je samo eden, saj meja nima notranjega brega?

Breg »je« rob, rob »ni« breg: meja meji z bregom, »ima« pa dva robova (meja »meji« z robom in ne premore ne »roba« »ne« brega)?

Na zunanjem robu je breg, ker meja nima notranjega roba, na notranjem bregu pa rob, saj meja nima zunanjega brega (meja nima ne »roba« ne »brega« »ne« brega »ne« roba)?

Kaj je onstran meje, ki eksistira, je pa ni (ni je, ker biva)?

Notranja meja?

Ta je, saj ne eksistira ter ne biva, marveč ni?

Kam torej stopim, če preidem zunanjo mejo, ki je (ker ni prestopna) in je prehodna, ampak ni – ni pa, saj ni prehodna (ker je), je pa prestopna (temveč je ni)?

Kam grem, če prestopim notranjo mejo?

Ta je prehodna, saj nima strani (’tam’ sta Temelj ter ’Predmet’ )?

Kam torej pridem, če preidem razliko med ontičnim in ontološkim predmetom, ne stopim pa v bivanje, niti v »bivanje« (ne v bivanje ne v eksistenco)?

Če iz bivanja ne stopim v eksistenco ter prestopim eksistenco in bivanje?

Če stopim na notranjo mejo ter je Temelj, ki ne eksistira, ’Predmet’, ’Predmet’ , ki ne biva, pa Temelj (in to brez cezure), meja med njima odpade, notranja meja pa je prehoda, temveč je ni, ker je, pa ne eksistira . . . ?

Kaj je torej na koncu neskončnosti, če nimam notranje meje, ter kaj je na njenem začetku, če nimam niti zunanje meje?

Kam potujem, če se širim, pa nikamor ne grem, saj bivanje ni eksistenca, kam pa grem, ker stojim ne mestu in potujem v neskončnost, sem pa isti, saj nisem enak?

Kako sem napisal stavek, če ne z robustnim stavkom, ker propozicija ne eksistira (če zadnja ne biva, kako sem zapisal robustni stavek, saj nisem zapisal stavka)?

Kaj pa zapišem, če ne napišem, ter kaj napišem, ne pa zapišem na začetku in na koncu regressusa ad infinitum, če preidem mejo ter »mejo« in prestopim »mejo« ter mejo?

Napišem in napišem (zapišem, ker zapišem) propozicijo, saj sem zunaj robustnega stavka ter na drugi strani neskončnosti napisal stavek brez cezure, nisem pa zapisal »ničesar« ?

Koliko je torej ura na steni ob treh, če »je« subjekt objektiven, in koliko je na steni ura ob petnajstih, če objekt »ni« subjektiven?

Če je subjekt objektiven (ker je »subjektiven«), je ura na steni 3 a. m., če pa je objekt subjektiven (saj je »subjekt«), je ura na steni 3 p. m. (et vice versa)?

Kdaj sem takrat prestopil začetek brez konca, kdaj pa sem tedaj prešel konec, ki se nikoli ne začne, če ni ne tedaj ne takrat v večnem trenutku ura »na steni« tri – ter koliko je ura?

Damjan Ograjenšek, filozof

PS Pisano za prihodnost.