Vsak ima svoj košček sveta, kdor to ve, ima ves svet.

Rudi Kerševan

Če potuje limita proti ničli in na koncu neskončnosti ontološkega korelata ni, kaj je na začetku brez konca, če nikoli ne srečam Godoja, ter kje ga čakam zastonj, če bo vsak čas na začetku in koncu?

Če prispe na začetek, ga čakam na koncu, ki se nikjer ne začne, če pa doseže konec, ga ne pričakam na začetku, ki je na koncu regresa, ki se nikjer ne konča?

Če je pot do resnice resnica sama brez začetka ter konca, kje je začetek regressusa ad infinitum, če neskončni regres ne zmore do konca?

Kaj je torej na začetku omenjenega regresa, če se odločim, da v življenju nikoli ne srečam Godoja, in kje ga čakam, če prejšnji regressus ne premore ne kraja ne konca?

Vprašam se tole: kam pridem z limito, če vem, kam sem prispel (ker nikoli ne pridem na začetek), ter kam, če ne vem (saj vedno prispem na konec), et vice versa?

Z drugo besedo: kaj je na začetku, ki se nikjer ne konča, če konec dosežem z limito, in kam prispem brez limite, če verjamem v paradoks, da sem večen, ker živim samo enkrat?

Rečeno drugače, umrem danes, nikoli pa jutri ter ne verjamem v absurd Godoja (nisem fantast) s tole izjemo: nekdo me prepriča, da umre jutri, nikoli pa danes, saj sem na začetku neskončnosti dosegel lažno limito?

Kje sem tedaj zadel ob Godoja, če vem, ker verjamem; in kaj verjamem, če tega ne vem?

Kje torej takrat nisem naletel na Godoja, če tega ne verjamem ter verjamem; in kaj vem, tega pa ne verjamem?

Kam se širim, če zgolj potujem, saj sem enak ter isti in potujem v neskončnost, ker nikamor ne grem?

Nisem absurden, saj v paradoks ne verjamem?

Če pa verjamem v paradoks, sem isti, temveč enak, ker sem absurden?

Kam takrat grem, ampak ne grem nikamor, ne potujem pa na začetek (ki se nikjer ne začne), saj se tedaj zgolj širim na konec?

Sem lahko isti, ker nisem enak, ne morem pa biti enak, če nisem isti?

Če torej prestopim ontološko razliko z limito, kje je ontološki korelat, saj nikoli ne dosežem ontičnega korelata, ki je na koncu obzorja?

Kaj pa, če ontološko diferenco prestopim tako, da na začetku obzorja (tam je ontični korelat) nikoli ne pridem do ontološkega korelata, ker se začetek ne konča na koncu?

Se ni baron Munchausen, sedeč na konju, z njim vred za lase potegnil iz močvirja, saj se je prijel za dynamis z limito?

Umrl bom, ker sem večen (v absurde ne verjamem), verjamem pa v paradoks, da konec dosežem z neštetim zamancem brez limite (entelehijo sem postavil na drugo stran paradigme svoje zavesti: ’tam’ ni ničesar)?

Nisem primaren, iz circulusa vitiosusa z baronom pa sem za razliko od njega izstopil brez limite, saj sem moralen, nisem pa »odgovoren« ?

Kaj je tedaj smrt, če je življenje na hrbtu smrti, kaj pa je življenje, če se nisem vprašal na pol?

Kje je torej smrt, ki nima hrbta, ker je na hrbtu življenja, ter kaj je na koncu življenja, ki se nikjer na konča, saj bom umrl?

V Boga ne verjamem, ker sem veren?

Damjan Ograjenšek, filozof