And the Raven, never flitting, still is sitting, still is sitting

On the pallid bust of Pallas just above my chamber door;

And his eyes have all the seeming of a demon’s that is dreaming,

And the lamp-light o’er him streaming throws his shadow on the floor;

And my soul from out that shadow that lies floating on the floor

Shall be lifted—nevermore?

Dr. Ule torej ne verjame, da se lahko baron Munchausen s konjem vred potegne iz močvirja za lase – če se prime za dynamis ?

Tedaj znameniti baron ne premore ontološkega korelata, ker dr. Ule ni prestopil ontološke diference, saj prehaja mejo med bivanjem in eksistenco (stoji na mestu ter potuje v neskončnost)?

Bivanje »je« eksistenca, eksistenca pa je »eksistenca«, ker je meja med bivanjem in eksistenco prestopna, ni pa prehodna meja med eksistenco ter bivanjem (et vice versa)?

Bivanje eksistira in ga ni, je pa eksistenca, saj ne biva?

Bivajoče je, ker nima biti, ter je eksistentnost eksistirajočega, »ni« pa bivajočega, »ne« eksistirajočega – meje med eksistenco in bivanjem ni, saj »je«, »ni« pa je med bivanjem ter eksistenco, ampak je?

Z drugo besedo: meja je, nima pa zunanjega roba (eksistenca biva in ne »eksistira«), ter meja nima notranjega brega, ker je ni (rob »ni« breg); meja »meji« z robom (ne premore druge strani (onstran je breg, bivanje pa eksistira, saj »ne« biva))?

Meja med eksistenco in bivanjem torej je ter ni, ker nima zunanjega brega, med bivanjem in eksistenco pa ni ter je, saj nima notranjega roba?

Na zunanjem bregu roba je »bivanje«, ker ima meja en sam rob; na notranjem robu brega je »eksistenca«, saj meja nima zunanjega brega (rob »je« breg, med bregovoma pa je »rob«, ker meja nima ne brega »ne« roba – et vice versa)?

Če iz bivanja prestopim v eksistenco, »bivam«, saj meja nima zunanjega brega; če iz eksistence preidem v bivanje, »eksistiram«, ker meja ne zmore zunanjega roba?

Meja ima en sam breg, nima pa zunanjega roba: rob je samo eden, saj meja nima notranjega brega?

Breg »je« rob, rob »ni« breg: meja meji z bregom, »ima« pa dva robova (meja »meji« z robom in ne premore ne »roba« »ne« brega)?

Na zunanjem robu je breg, ker meja nima notranjega roba, na notranjem bregu pa rob, saj meja nima zunanjega brega (meja nima ne »roba« ne »brega« »ne« brega »ne« roba)?

Kaj je onstran meje, ki eksistira, je pa ni (ni je, ker biva)?

Notranja meja?

Ta je, saj ne eksistira ter ne biva, marveč ni?

Kam torej stopim, če preidem zunanjo mejo, ki je (ker ni prestopna) in je prehodna, ampak ni – ni pa, saj ni prehodna (ker je), je pa prestopna (temveč je ni)?

Kam grem, če prestopim notranjo mejo?

Ta je prehodna, saj nima strani (’tam’ sta Temelj ter ’Predmet’ )?

Kam torej pridem, če preidem razliko med ontičnim in ontološkim predmetom, ne stopim pa v bivanje, niti v »bivanje« (ne v bivanje ne v eksistenco)?

Če iz bivanja ne stopim v eksistenco ter prestopim eksistenco in bivanje?

Če stopim na notranjo mejo ter je Temelj, ki ne eksistira, ’Predmet’, ’Predmet’ , ki ne biva, pa Temelj (in to brez cezure), meja med njima odpade, notranja meja pa je prehoda, temveč je ni, ker je, pa ne eksistira . . . ?

Kaj je torej na koncu neskončnosti, če nimam notranje meje, ter kaj je na njenem začetku, če nimam niti zunanje meje?

Kam potujem, če se širim, pa nikamor ne grem, saj bivanje ni eksistenca, kam pa grem, ker stojim ne mestu in potujem v neskončnost, sem pa isti, saj nisem enak?

Kako sem napisal stavek, če ne z robustnim stavkom, ker propozicija ne eksistira (če zadnja ne biva, kako sem zapisal robustni stavek, saj nisem zapisal stavka)?

Kaj pa zapišem, če ne napišem, ter kaj napišem, ne pa zapišem na začetku in na koncu regressusa ad infinitum, če preidem mejo ter »mejo« in prestopim »mejo« ter mejo?

Napišem in napišem (zapišem, ker zapišem) propozicijo, saj sem zunaj robustnega stavka ter na drugi strani neskončnosti napisal stavek brez cezure, nisem pa zapisal »ničesar« ?

Koliko je torej ura na steni ob treh, če »je« subjekt objektiven, in koliko je na steni ura ob petnajstih, če objekt »ni« subjektiven?

Če je subjekt objektiven (ker je »subjektiven«), je ura na steni 3 a. m., če pa je objekt subjektiven (saj je »subjekt«), je ura na steni 3 p. m. (et vice versa)?

Kdaj sem takrat prestopil začetek brez konca, kdaj pa sem tedaj prešel konec, ki se nikoli ne začne, če ni ne tedaj ne takrat v večnem trenutku ura »na steni« tri – ter koliko je ura?

Damjan Ograjenšek, filozof

PS Pisano za prihodnost.

Vsak ima svoj košček sveta, kdor to ve, ima ves svet.

Rudi Kerševan

Če potuje limita proti ničli in na koncu neskončnosti ontološkega korelata ni, kaj je na začetku brez konca, če nikoli ne srečam Godoja, ter kje ga čakam zastonj, če bo vsak čas na začetku in koncu?

Če prispe na začetek, ga čakam na koncu, ki se nikjer ne začne, če pa doseže konec, ga ne pričakam na začetku, ki je na koncu regresa, ki se nikjer ne konča?

Če je pot do resnice resnica sama brez začetka ter konca, kje je začetek regressusa ad infinitum, če neskončni regres ne zmore do konca?

Kaj je torej na začetku omenjenega regresa, če se odločim, da v življenju nikoli ne srečam Godoja, in kje ga čakam, če prejšnji regressus ne premore ne kraja ne konca?

Vprašam se tole: kam pridem z limito, če vem, kam sem prispel (ker nikoli ne pridem na začetek), ter kam, če ne vem (saj vedno prispem na konec), et vice versa?

Z drugo besedo: kaj je na začetku, ki se nikjer ne konča, če konec dosežem z limito, in kam prispem brez limite, če verjamem v paradoks, da sem večen, ker živim samo enkrat?

Rečeno drugače, umrem danes, nikoli pa jutri ter ne verjamem v absurd Godoja (nisem fantast) s tole izjemo: nekdo me prepriča, da umre jutri, nikoli pa danes, saj sem na začetku neskončnosti dosegel lažno limito?

Kje sem tedaj zadel ob Godoja, če vem, ker verjamem; in kaj verjamem, če tega ne vem?

Kje torej takrat nisem naletel na Godoja, če tega ne verjamem ter verjamem; in kaj vem, tega pa ne verjamem?

Kam se širim, če zgolj potujem, saj sem enak ter isti in potujem v neskončnost, ker nikamor ne grem?

Nisem absurden, saj v paradoks ne verjamem?

Če pa verjamem v paradoks, sem isti, temveč enak, ker sem absurden?

Kam takrat grem, ampak ne grem nikamor, ne potujem pa na začetek (ki se nikjer ne začne), saj se tedaj zgolj širim na konec?

Sem lahko isti, ker nisem enak, ne morem pa biti enak, če nisem isti?

Če torej prestopim ontološko razliko z limito, kje je ontološki korelat, saj nikoli ne dosežem ontičnega korelata, ki je na koncu obzorja?

Kaj pa, če ontološko diferenco prestopim tako, da na začetku obzorja (tam je ontični korelat) nikoli ne pridem do ontološkega korelata, ker se začetek ne konča na koncu?

Se ni baron Munchausen, sedeč na konju, z njim vred za lase potegnil iz močvirja, saj se je prijel za dynamis z limito?

Umrl bom, ker sem večen (v absurde ne verjamem), verjamem pa v paradoks, da konec dosežem z neštetim zamancem brez limite (entelehijo sem postavil na drugo stran paradigme svoje zavesti: ’tam’ ni ničesar)?

Nisem primaren, iz circulusa vitiosusa z baronom pa sem za razliko od njega izstopil brez limite, saj sem moralen, nisem pa »odgovoren« ?

Kaj je tedaj smrt, če je življenje na hrbtu smrti, kaj pa je življenje, če se nisem vprašal na pol?

Kje je torej smrt, ki nima hrbta, ker je na hrbtu življenja, ter kaj je na koncu življenja, ki se nikjer na konča, saj bom umrl?

V Boga ne verjamem, ker sem veren?

Damjan Ograjenšek, filozof

Nismo bogati po tem, kar imamo, ampak po tem, brez česar premoremo.

Immanuel Kant

Je Hume svoboden?

Na vzročnost se je navadil v izkustvu, to pa tako, da se krogli pri naslednjem trku morda ne odbijeta?

Kam torej skrajni skeptik beži pred smrtjo v vsakdanjem življenju, saj ga sekira krvnika mogoče tam ne zadene?

In kaj, če smrtna sekira doslednega skeptika nikoli ne udari v njegovi filozofiji ?

Kako je tedaj s Kantom, ki ga ’stvar na sebi’ aficira tako, da filozof svobode s kategorijami ne zmore čez mejo izkušnje?

Njegovo izkustvo je realno, ker je transcendentalno idealno, Kant pa na tej strani mejnega pojma ve, saj ne verjame, onstran pa verjame, ampak ne ve?

Ni razum svoje mesto prepustil tu veri, filozof pa doseže ’stvar’ s tremi idejami uma (o Bogu, nesmrtni duši in o svobodi), ki so popolnoma prazne?

Vprašanje je tole: je Kant, ki ve, ker verjame, objektivno realen?

Kdo torej pozna Kanta, ki spozna ’Kanta’ ?

Kdo pozna ’Kanta’, ki spozna Kanta?

Če Kant ni Kant, kdo je napol objektiven?

Kant ali ’Kant’ ?

Je objektivno realen ’Kant’ ali Kant, če je ’Kant’ Kant, Kant pa je natanko takrat, ko je tedaj?

Bog je, saj ne eksistira?

Kaj ima filozof v praznem žepu, če verjame, da je tam sto tolarjev?

Lahko Kant ve, da je svoboden, če v Boga ne verjame?

(Ker najrealnejše bije vsebuje vse mogoče predikate, torej tudi predikat eksistence, nujno eksistira?

Kantova kritika izhaja še iz predkritiškega obdobja: eksistenca kot takšna ni in ne more biti predikat ničesar?

Kasneje svojo zamero izpelje podrobneje ter je pojem neke stvari popolnoma dan z njenimi oznakami: če neka stvar eksistira, se njen pojem niti malo ne razširi?

Saj eksistenca le stvarno postavi, kar je s pojmom zgolj možno (sto dejanskih tolarjev ne vsebuje nič več kot sto mogočih), od tod pa je sleherna eksistencialna sodba sintetična?

Protislovje nastane, če si poizkusim zamisliti trikotnik brez treh kotov, ne pa ob misli, da ne obstaja, in je protislovno, da Bog ni vsemogočen, ni pa to misel, da ga (z vsemi njegovimi predikati) ni?

Sledi torej, da ontološki dokaz nima dokazne vrednosti?)

Če ne pozna, niti spozna ’Kanta’ ?

So Kantovi tolarji objektivni, ker tako verjame ’Kant’, marveč ne ve?

Če eksistirata Kant ter ’Kant’, kdo ne eksistira?

Ni Kant isti, saj je enak, ker biva, ’Kant’ pa to ve, tega pa ne verjame?

Tudi Kant to verjame, pa tega ne ve, ker ’Kant’ eksistira, ni pa enak, temveč ni isti?

Kantova ideja o Bogu je popolnoma prazna, saj Bog eksistira in Kant »je« ?

Je ’Kantova’ ideja o svobodi konstitutivna, ker Kant biva, saj eksistira?

Če ’Kant’ ne eksistira, ker biva, eksistenca Kantovega Boga ni čista, saj Kant nima konstitutivne ideje?

Kdo je torej Bog, če »je« ’Kant’ Kant, bog pa premore čisto eksistenco?

Če Kant »ni« ’Kant’, kdo čisto biva, ker Bog ni bog, niti bog?

Kant biva ter eksistira, Bog pa eksistira in biva, saj ’Kant’ ni bog, Bog pa ni Kant?

Torej sem veren, ker v boga (Boga) ne verjamem?

Damjan Ograjenšek, filozof

PS

Zgornje in prejšnje je namenjeno Prihodnosti ter ne sedanjosti, nikakor pa ne dolini šentflorijanski z njenimi v glavnem pritlehno-profanimi manjvrednimi prebivalci (z lumpenproletarskim podpodjem).

A voda se odpre

in močna zvezda vzide

in nova ladja pride

in južni otok je.

Kajetan Kovič

Je Pravljica resnična ali ni?

Kaj je onstran Pravljice?

Zunaj zavesti ničesar ni, razen ’Predmeta’ ?

Ta je v moji zavesti?

Na drugi strani moje zavesti je Temelj?

Ni ta ’Predmet’ ?

Onstran Pravljice je Temelj, ki je ’Predmet’ , in ’Predmet’, ki je Temelj?

Eden je v zavesti, drugi v moji zavesti (et vice versa)?

Kar je zunaj Pravljice, je v pravljici, ker Pravljica nima zunanjosti?

Kar je znotraj pravljice, je v Pravljici, saj pravljica nima notranjosti?

Ni pravljica ista, ker je enaka, saj »ni« Pravljica?

Tudi Pravljica je »Pravljica«, »ni« pa pravljica?

Kaj je na drugi strani mojega sveta?

’Nič, ki nima biti’ ?

To ni bivajočost ’Predmeta’, ki »je« Temelj, ker ’Predmet’ ne eksistira?

Je kaj onstran sveta?

’Bit, ki nima niča’ ?

To je eksistirajočost Temelja, ki »ni« ’Predmet’, saj Temelj ne biva?

Moj svet je »svet«, ki je enak, ker je isti, saj je »moj svet« isti, ni pa enak?

Svet »ni« moj svet, ki je isti ter ni enak, je pa »svet« moj svet?

Moj svet »nosi« ’Predmet’, Temelj pa svet?

Svet »nosi« ’Predmet’, Temelj pa moj svet?

Mojega sveta svet »ne« nosi, ker ’Predmet’ ni Temelj, sveta pa ne nosi »moj svet«, Temelj pa je ’Predmet’ ?

Svet »nosi« moj svet, saj Temelj ne biva ne eksistira?

Tudi ’Predmet’ ne eksistira, temveč ne biva, in svet ni »moj«, marveč moj svet ni »svet« ?

Je moja pravljica resnična ali ni?

»Nosi« jo Pravljica, ki je zunaj?

Tudi to »nosi« pravljica, ki je Moja?

Kje je moja pravljica, če ni Moja, ter kje je Pravljica, če ni moja?

Je Moja pravljica moja, ker je pravljica, in je Pravljica pravljica, saj ni Pravljica?

Spremenljivka je resnična, ker ni prazna (v njej ni ničesar), ter kaj je v polni spremenljivki, ki je prazna, ni pa resnična?

Cepitev je zunanja, na drugi strani pravljice ni ničesar mimo moje pravljice; cepitev ni notranja, saj Pravljica nima druge strani, ker je pravljica?

Rečem torej, da ima pravljica zunanjost, ki je nima, ne pravim pa, da nima notranjosti, ki jo ima?

Damjan Ograjenšek, filozof

V svetu, kjer je vse vedno hitreje, ima ime še vedno moč, da ustavi korak. Ne zato, ker bi kričalo, temveč zato, ker obstaja. Ime ni le oznaka. Je povabilo…

Ko nekaj poimenujemo, mu priznamo obstoj. Dokler je misel brez imena, lebdi – nevidna, izmuzljiva, skoraj sramežljiva. V trenutku, ko ji damo ime, dobi obliko. Mejo. Prostor, v katerem lahko biva.

Domena je sodobna različica tega starodavnega dejanja. Ni le naslov na spletu. Je digitalna izjava: tukaj sem. A hkrati je tudi vprašanje: kaj pravzaprav sem?

Ime domene ne pove vsega, pove pa dovolj. Je prva misel, ki jo nekdo sreča, še preden prebere besede. Je ton, še preden zazveni glas. Lahko je zaprt, natančen in hladen – ali pa odprt, dvoumen, skoraj poetičen. Tako kot človek.

Zanimivo je, da dobra domena pogosto ne razlaga, ampak namiguje. Ne zapre pomena, temveč ga pusti odprtega. Tako kot filozofija sama. Bolj ko je ime popolno, manj prostora pusti za razmislek. Bolj ko je zračno, več poti ponudi misli.

V tem smislu domena ni le kraj, kjer so shranjene besede. Je okvir zavesti. Meja, znotraj katere se misli gibljejo, se vračajo, se prepirajo same s sabo. Tako kot hiša ne določa, kdo bo v njej živel, a vseeno vpliva na to, kako se bo v njej živelo.

Morda zato izbira imena vedno nosi kanček strahu. Ker z imenom nekaj zakoličimo. Ker z njim izrečemo: to sem jaz – vsaj za zdaj. A prav v tem “za zdaj” je svoboda. Ime ni končna resnica, je trenutna odločitev.

In morda je najlepše pri vsem tem to, da ime ne rabi biti popolno. Dovolj je, da je iskreno. Da ne posnema, ne razlaga preveč, ne obljublja več, kot zmore. Da pusti prostor – za misel, za dvom, za tišino med besedami.

Kajti včasih ni najpomembneje, kaj piše na vratih. Pomembneje je, kaj se zgodi, ko jih nekdo odpre.