“Poskušamo si čim hitreje dokazati, da se motimo, kajti le tako lahko uspemo napredovati.”
Richard Feynman
V francoščini ni posebne razlike med »il y a« in »il est«, kolikor oba izraza pomenita, da nekaj je.
Ne pa pri Jeanu-Paulu Sartru, kjer »il y a« izraža način, kako za samozavedanje biva neodvisna stvarnost.
Ta bi eksistirala, čeprav bi ne bilo samozavedanja, ne mogli bi pa reči, da kaj »il y a«.
Sartre položi v ta izraz podoben smisel, kot ga ima beseda »se pojavi«: stvarnost, ki je nihče ne zaznava, sicer je, a se ne javlja.
Ker pa pove izraz »se pojavi« več kot Sartrov »il y a«, za zadnjega raje uporabimo glagol »se nahaja«.
Za koga?
Za mene, ki sem enak, nisem pa isti, saj ne gre zame, ali za sebe, ker eksistiram ter bivam, ne gre pa zame, niti za mene?
Za mene, ne pa za »mene«, za sebe, »zame« pa ne?
Spremenljivka ni prazna, saj v njej ni ničesar?
Objekt ni vzrok subjekta, ker je subjekt vzrok objekta, in kako vem, da je drevo, če se tega ne zavedam (niti nezavedno), ter mi tega nihče ne pove?
Zame ga ni, četudi ga ni, če pa je, in se ga zavedam (tako ali drugače), ni vzrok moje zavesti?
V prvem primeru me ni ter drevo za to ni vzrok, če pa se ga drugače zavedam ali tako, ni moja posledica?
Kako torej vem, da drevo je, če me kratko in malo ni, če pa sem, kako vem, da drevo kratko ter malo je?
Kako se zavedam (tudi nezavedno) drevesa onstran svoje zavesti, ni pa njen vzrok, niti posledica?
Lahko rečem subjekt, če ne rečem objekta, toda kaj pravim, če rečem objekt in ne rečem subjekta, kaj pa povem, če pravim ter rečem?
Vse troje pravim, če povem eno, drugo pa rečem, in zakaj ne povem vsega, saj vsega ne pravim, niti ne rečem?
Če štejem brez konca ter kraja, ni zadnji člen naravnih števil n + 1, ker tega ne rečem, ne pravim in ne povem, če pa zadnji člen sodih števil ni zadnji član lihih števil, teh pa je toliko kot naravnih, koliko je zadnji član slednjih?
Če pravim, da zadnji član sodih števil ni zadnji člen lihih, kratko ter malo povem, pa tega ne rečem, da naravna števila nimajo zadnjega člena, in kaj povem, če pravim takole: soda, liha ter naravna števila imajo zadnji član, saj štejem brez konca in kraja?
Kaj rečem, če povem, da zadnji člen ni zadnji član, pravim pa, da je del neskončne množice isti, ne pa enak kot celota, ter koliko je tedaj naravnih števil, če sta zadnji član in zadnji člen enaka ter ista, koliko pa je sodih števil, če sta zadnji člen in zadnji član ista ter enaka, ker takrat liha števila nimajo zadnjega člena?
Vprašanje: naravna števila so vzrok sodih števil, teh pa je toliko kot lihih, saj naravna števila nimajo vzroka?
Z drugo besedo: kaj rečem, pravim in povem, ne morem pa izstopiti iz sebe, če objekt ni posledica subjekta, ampak tega ne povem, ne pravim, niti ne rečem?
Rečeno drugače: povem ter pravim, ne morem pa reči objekta, če ne rečem subjekt, kako pa rečem oboje, če povem isto, pa ne pravim enako, in kaj rečem, če »sem« subjekt, ker sem objekt, saj to povem, pravim ter »rečem« ?
Da sem isti, ker sem enak, enak pa, saj nisem isti, in kdaj sem enak, če sem ter nisem isti, kdaj pa sem isti, če sem enak in »isti« (če sem enak, »nisem« isti, če pa sem »enak«, sem enak, ker nisem enak)?
Kaj je onstran subjekta, če ni objekta, saj subjekt ni vzrok samega sebe, ter kaj je vzrok subjekta, če objekt nima nobenega vzroka, na hrbtu subjekta pa je objekt, subjekt pa nima nobenega onstran?
Vprašam se tole: kako pridem na konec, če dosežem začetek z limito, in kam prispem brez limite, če regressus ad infinitum nima ne začetka ne konca?
Zakaj je torej nekaj, če ni treba, ter od kod pridem, ko se zbudim iz sna brez sanj, ker se nisem rodil, saj se tega ne spomnim, ne morem pa se spomniti, da bom umrl, ker tega ne vem?
Česa se spomnim, če vem, saj verjamem, in česa se ne spominjam, vem pa, ker vem, ter se v drugem primeru spominjam prvega, v prvem primeru pa se ne spomnim drugega?
Ustvarim, saj najdem, pa se tega ne spomnim, rečem pa, ker povem, saj tega ne pravim, in kaj najdem, če se ne spomnim istega, ker ustvarim enako, kaj pa rečem, če pravim enako ter isto, povem pa isto in ne enako?
Takrat ter ne tedaj in tedaj »ter« da tedaj?
Damjan Ograjenšek, filozof.
PS: Za prihodnost.
Dodaj odgovor