Far more marvelous is the truth than any artists of the past imagined.
Richard Feynman
Kako vem za resnico, ki se je ne zavedam (niti zavestno, ne nezavedno), ni pa objektivno realna, ker ni odvisna od moje zavesti in ne-zavesti?
Kako torej vem, da je odvisna od moje zavesti ter ne-zavedanja, možganov pa nimam v kadi, saj prejšnje vprašanje ni objektivno realno, vem pa, ker ne verjamem?
Če verjamem v propozicijo, kako jo lahko dokažem, ne morem pa verjeti, ampak ne vem, saj lahko verjamem, da to ni objektivno realno?
Ne verjamem, ampak vem tole: nisem isti, ker vem, ne pa verjamem, da nisem enak?
Sem lahko objektivno realen, saj nisem isti, nisem pa realno objektiven, in kdaj sem enak, ne morem pa biti objektivno realen?
Kdaj sem realno objektiven, marveč sem isti, ker nisem enak, kdaj pa to vem, saj sem objektivno realen, tega pa ne verjamem?
Vem, ker vem, saj tega ne verjamem, verjamem pa, ker verjamem, saj tega ne vem?
Da sem isti, ker sem objektivno realen, ter da sem realno objektiven, saj sem enak?
Kako torej vem, da sem enak, če nisem objektivno realen, kako pa verjamem, da nisem objektivno realen, če verjamem, da nisem isti?
Lahko verjamem, če tega ne verjamem, da sem enak, in kako vem, da sem najboljši igralec, ker tega ne vem?
Ne verjamem ter vem, tega pa ne verjamem, verjamem pa, saj vem, ker tega ne vem?
Kdaj sem enak, če sem najboljši igralec, kdaj pa sem isti, če nisem enak?
Kdaj sem najboljši igralec, če nisem isti, kdaj pa živim, saj ne igram?
Kdaj igram, ker ne živim, in kdaj živim, če sem enak ter isti?
Ko sem najboljši igralec: le, da se ne pojavim, saj ne igram, igram pa, in nisem enak?
Morem verjeti v neskončni regres, če nisem najboljši igralec, nisem pa realno objektiven, marveč objektivno realen, ker vem, saj ne verjamem?
Lahko vem, da sem isti, tega pa ne verjamem, ter kdaj verjamem in tega ne vem, nisem pa isti, niti enak?
Kdaj vem, da sem enak, ne verjamem pa, da sem isti, kdaj pa verjamem, da sem enak, ker sem najboljši igralec (razen, če igram, tega pa ne verjamem)?
Kako vem, da se pojavim, če ne igram, ter kako vem, da igram, če se ne pojavim?
Tako, da sem najboljši igralec, dosežem pa začetek konca, ki se nikjer ne konča, z limito, ali tako, da v absurde ne verjamem, saj prispem na konec začetka, ki se nikjer ne začne?
V prvem primeru stojim na mestu, ker napredujem, saj ne potujem, v drugem primeru pa grem s časom naprej, ker pridem na začetek na koncu, na koncu pa ne na začetek?
Kdaj sem torej najboljši igralec, če ne igram, in kdaj živim, saj nisem najboljši igralec?
Drugo, če igram, kdaj pa nisem najboljši igralec, ker ne igram?
Kdaj sem najboljši igralec, temveč to nisem, ter kdaj igram, marveč živim?
Kdaj sem isti, saj sem enak, kdaj pa sem enak, ker nisem »isti« (nisem isti, saj nisem »enak«, sem pa enak, ker »nisem« enak)?
Najboljši igralec igra, saj živi, in kdaj živi igralec, ni pa najboljši?
Prvi ni isti, ker ni enak, igralec, ki se pojavi, saj je enak, pa ni najboljši?
Če se drugi pojavi v času, se najboljši igralec »pojavi«, ni pa isti, ker ni enak (je enak, ampak ni isti na koncu časa ter na začetku prostora in na koncu prostora ter na začetku časa)?
Če se najboljši igralec ne pojavi, ni fenomena, če pa najboljšega igralca ni, se fenomen ne »pojavi«?
Razen, če dosežem konec regressusa ad infinitum z limito, saj sem pojav brez fenomena, Kant pa ne verjame v noumen, ker nima mejnega pojma?
Ni Hume dogmatik, saj Kant ni vzrok ’Kanta’ , kdo pa »ni« Hume, ker se ’Kant’ ni navadil na Kanta?
Najboljši igralec je ’Kant’ ali Kant in kdo je Hume, če ni najboljši igralec?
Kant ali najboljši igralec, Hume ali ’Kant’ ?
Na koncu neskončnosti, ki se začne z večnostjo, ali v večnem trenutku ob treh after morning?
Lahko bo ter ni problemov?
Damjan Ograjenšek, filozof
PS: Za prihodnost.
Dodaj odgovor