Welcome to WordPress. This is your first post. Edit or delete it, then start writing!
V svetu, kjer je vse vedno hitreje, ima ime še vedno moč, da ustavi korak. Ne zato, ker bi kričalo, temveč zato, ker obstaja. Ime ni le oznaka. Je povabilo.
Ko nekaj poimenujemo, mu priznamo obstoj. Dokler je misel brez imena, lebdi – nevidna, izmuzljiva, skoraj sramežljiva. V trenutku, ko ji damo ime, dobi obliko. Mejo. Prostor, v katerem lahko biva.
Domena je sodobna različica tega starodavnega dejanja. Ni le naslov na spletu. Je digitalna izjava: tukaj sem. A hkrati je tudi vprašanje: kaj pravzaprav sem?
Ime domene ne pove vsega, pove pa dovolj. Je prva misel, ki jo nekdo sreča, še preden prebere besede. Je ton, še preden zazveni glas. Lahko je zaprt, natančen in hladen – ali pa odprt, dvoumen, skoraj poetičen. Tako kot človek.
Zanimivo je, da dobra domena pogosto ne razlaga, ampak namiguje. Ne zapre pomena, temveč ga pusti odprtega. Tako kot filozofija sama. Bolj ko je ime popolno, manj prostora pusti za razmislek. Bolj ko je zračno, več poti ponudi misli.
V tem smislu domena ni le kraj, kjer so shranjene besede. Je okvir zavesti. Meja, znotraj katere se misli gibljejo, se vračajo, se prepirajo same s sabo. Tako kot hiša ne določa, kdo bo v njej živel, a vseeno vpliva na to, kako se bo v njej živelo.
Morda zato izbira imena vedno nosi kanček strahu. Ker z imenom nekaj zakoličimo. Ker z njim izrečemo: to sem jaz – vsaj za zdaj. A prav v tem “za zdaj” je svoboda. Ime ni končna resnica, je trenutna odločitev.
In morda je najlepše pri vsem tem to, da ime ne rabi biti popolno. Dovolj je, da je iskreno. Da ne posnema, ne razlaga preveč, ne obljublja več, kot zmore. Da pusti prostor – za misel, za dvom, za tišino med besedami.
Kajti včasih ni najpomembneje, kaj piše na vratih. Pomembneje je, kaj se zgodi, ko jih nekdo odpre.